Just Normal Twins 1. Del

Hejla hojla.

Odločila sem se pisati zgodbo Just normal twins ali v slovenščini Samo navadni dvojčici. Upam, da vam bo všeč.

»Kelly! Pridi dol. Čez 3 minute imaš šolo, ti pa še nisi jedla!« je zavpila mama, zaslišala sem počasne korake, ki so se bližali mojemu nadstropju. Ja prav ste slišali. Svoje nadstropje imam, bom potem razložila. Hitro sem pokrila računalnik ter stopila iz sobe, ravno pravi čas, da me ni mogla videti za računalnikom. »Sem že pripravljena mama! Zakaj si se sploh pripravila priti gor?« res mi ni bilo prijetno če je mama prišla gor, saj ne da nebi imela pospravljeno ampak… najbrž nobeni najstnici ni prijetno, da je njena mama v njeni sobi, kaj šele v celem nadstropju? »Pridi pri zajtrku ti bom nekaj povedala.« je rekla in odšla nazaj dol. Odleglo mi je ker ni imela tistih procesov pregledovanja mojega nadstropja. Seveda nisem bila edinka. Vse kar me najbolj spravlja ob živce je : moja sestra dvojčica. Ona je popolna. Vsak dan ima v šoli na piki drugega fanta, vsi pa so zaljubljeni v njo. Šele ko sem se zavedla, da stojim pred ogledalom in pred mano stoji Kayla sem hitro stekla dol. Vzela sem si zajtrk ter ga nesla v svojo sobo. Jedla sem kar pri videokonferenci. Bilo je malo dolgočasno, ker ni bilo Marka. Mark je… Emm… … moja simpatija, ki je zaljubljen seveda v Kaylo. »Kayla! Povej mi koliko je…« nisem več poslušala učiteljičinega nakladanja. V razredu sem največ znala, zato se je z mano družila samo Ruby. Ruby je moja najboljša in edina prijateljica. »Kelly? Si še tam?« me je klicala učiteljica. Hitro sem se dvignila. Pogledala sem snov, ki jo je učiteljica pisala na tablo na zoomu. Takoj sem vse razumela. »Kdo bi rešil ta primer?« je vprašala učiteljica. Roka mi je švignila v zrak. Učiteljica mi je predala besedo tako, da mi je rekla: »Prižgi si mikrofonček.« primer sem reševala 5 minut. Ampak ne kar bi bilo pretežko. Bilo je lahko tako zelo da sem naredila še stranske račune in izračunala dodatne naloge, ki so pripadale isti nalogi. »Prav. Kelly. Lahko greš stran od te ure, saj si rešila že tisto kar bomo reševali šele zdaj. Adijo.« je rekla. »Nasvidenje« sem vrnila pozdrav. Takšne stvari so se mi velikokrat dogajale odkar imamo to šolo na daljavo. Do naslednje videoure sem imela 20 min. Takrat sem naredila za Fiziko, kemijo, slovenščino in biologijo. Narediti sem morala samo še za nemščino, in potem sem bila konec. Po naslednji videouri sem bila konec že z vsem, Kayla pa je seveda morala narediti tisto, kar sem jaz že prej. Potem sem se dobila z Ruby. »Hej stara! Kaj si tako poražena?« me je ogovorila. Želela sem ji povedati kaj je a tudi sama nisem vedela zato sem samo skomignila z rameni. Pred grupo pred nama so se ustavili policisti. Hitro sva iz žepa potegnili maske in kot je bil najin večni proces sem jaz pohitela naprej. Nikoli niso niti posumili, da se druživa. Ko sva prišli do parka sva sedli na najino skrivno klopco, globlje v gozdu. »Torej… kaj ti je bilo pri uri?« je začela pogovor. »Mah… Nič. Ni se mi dalo poslušati učiteljice kaj šele Kaylo.« sem ji razložila »Ne mislila sem tisto ko si tako dobro rešila.« mi je še enkrat zastavila vprašanje. »Aja. To. Ne vem. Kar znala sem.« sem ji povedala. »Kako?« mimo naju je prilezla starka in nekaj mrmrala. »Vidv… ahko… šita… et.« to sem si razlagala kot »Vidve lahko rešita svet.« isto poved sem zašepetala tudi Ruby. »Kako je to mogoče? Najbrž ni govorila nama.« mi je rekla Ruby.

Upam, da vam je bilo vsem všeč.

Lp. Heart of books